TRADICIONALNA KITAJSKA MEDICINAIN CELOSTNA AKUPUNKTURA

Iglovbadanje (akupunktura) je medicinska veda o zdravljenju in metoda zdravljenja kitajske tradicionalne medicine, kjer vbadamo drobne iglice v telo na posebnih mestih, t.i. iglovbodnih točkah, ki so se po izkušnjah izkazale za učinkovito sredstvo pri zdravljenju mnogih zdravstvenih težav. Te točke so na Kitajskem zarisali v 2000-letni zgodovini. V sodobnem času so njihov obstoj dokazale tudi elektromagnetne in druge znanstvene raziskave.

Svetovna zdravstvena organizacija je objavila, da je iglovbadanje ustrezno zdravljenje za:
1. Težave ušes, nosu in grla: zobobol, bolečina po izdrtju zoba, vnetje dlesni (gingivitis), akutno ali kronično vnetje srednjega ušesa (otitis), akutni sinusitis, akutno vnetje nosne sluznice (rinitis), nosni katar, akutno vnetje mandeljnov (tonzilitis).
2. Dihalne težave: bronhialna astma (pri otrocih in odraslih, kadar ni zapletov v bolezni).
3. Prebavne motnje: spazem požiralnika in kardije (želodčne zapiralke), kolcanje, povešen želodec, akutno ali kronično vnetje želodčne sluznice, refluks želodca, kronična rana na dvanajsterniku, akutno in kronično vnetje debelega črevesa, akutna bacilna driska, zaprtje, paralitični ileus.
4. Očesne motnje: akutni konjunktivitis, centralni retinitis, kratkovidnost (otroška), katarakta brez zapletov.
5. Nevrološke in mišično-skeletne motnje: glavoboli, migrene, nevralgija trigeminusa, obrazna paraliza, pareze po kapi, periferni nevritis, nervozni mehur, močenje postelje, interkostalna nevralgija, vratno-ramenski sindrom, zmrznjena rama, teniški komolec, akutni in kronični zvini, išijas, bolečine v križu in osteoartritis.
In spisek se veča iz leta v leto. Na Kitajskem se iglovbadanje že stoletja uporablja še za vrsto drugih težav, kot so bolečine v kolenu in hrbtenici, ginekološke težave, živčna izčrpanost, alergije, pooperacijska rehabilitacija in še mnoge druge. Skratka, iglovbadanje lahko izkušen akupunkturolog uporablja za vse vrste zdravljenj, saj akupunktura zdravi bolezni v njihovem izvoru in v odnosu na celoto organizma in organizma kot dela celotne narave, v kateri živi.

To je odvisno od vrste težave, anatomije izbrane iglovbodne točke, bolnikove velikosti, njegove telesne gradnje, pa tudi od šole, ki ji pripada akupunkturist. Na splošno gredo igle od nekaj mm do 2-3 cm v globino.

V kitajščini je iglovbadanje bu tong: neboleče. Toda tudi če je vbod pravilen, mora bolnik začutiti nekakšen krč, težo, napetost, žgečkanje ali električni občutek okoli igle ali pa vzdolž kanala. Nekateri ljudje imajo to za bolečino, čeprav ni. Včasih je lahko vbod za trenutek malo boleče neprijeten, vendar ta občutek hitro mine.

Večinoma se uporabljajo sterilizirane igle za enkratno uporabo ali nove individualne igle, tako da v nobenem primeru z iglami ni mogoče prenašati nalezljivih bolezni z bolnika na bolnika.

Iglovbadanje je poklic, za katerega zdravnik potrebuje licenco (v Sloveniji še ne) na Kitajskem in v večini držav ZDA. Opraviti je treba redno visokošolsko (univerzitetno) šolanje tradicionalne kitajske medicine in akupunkture, za katero si mora pridobiti akupunkturist ustrezno diplomo. Bolnik naj se pozanima, kje se je njegov akupunkturist izobrazil, kako dolgo je trajal njegov študij in kako dolgo že ima svojo klinično prakso ter kakšne so njegove izkušnje s specifično boleznijo, ki jo ima bolnik. Najboljše priporočilo o njegovi poklicni usposobljenosti pa je mnenje zadovoljnih bolnikov po končanih terapijah. Za celovito obravnavo v celostnem pristopu TKM mora biti v Sloveniji pogovorni jezik med bolnikom/co in zdravnikom/co slovenščina.

Da. Iglovbadanje izhaja iz Kitajske, a se je razširilo na Japonsko, v Korejo, Vietnam, Indijo, Evropo in Ameriko. V različnih državah so se razvile različne šole, osnovane na različnih stališčih o določenih teoretičnih predpostavkah in tehniki vbadanja. Bolnik naj se pozanima, kakšni šoli pripada njegov akupunkturist in ali je njegova šola ustrezna za zdravljenje njegove težave.

To je veliko vprašanje. Glede na staro učenje je iglovbadanje osnovano na tradicionalni teoriji o pretoku bioenergijskega potenciala (Qi), krvi in esencialnih sokov po omrežju medsebojno ločenih kanalov, razpredenih po površini telesa in v tkivih in organih v njegovi notranjosti, podobno, a vendar različno, kot živčevje, ožilje in limfni sistem. Po tej teoriji iglovbadanje uravnava, usmerja in modulira ta pretok tja, kjer ga primanjkuje in ga odvaja od tam, kjer je pretoka preveč ali zastaja. Iglovbadanje uravnava in vzdržuje harmonično energijsko ravnovesje v telesu. V kitajskem tradicionalnem zdravilstvu (TKM) je znan izrek: »Kjer je pretok, ni bolečine, kjer ni pretoka, tam boli.«. V bistvu torej iglovbadanje v telesu omogoča prost in uravnotežen pretok bioenergijskega potenciala, krvi in osnovnih esencialnih življenskih snovi.

Ne. Iglovbadanje je neločljiv del tradicionalne kitajske medicine (TKM). Vanjo spadajo še druge veje te medicine, pri katerih se uporabljajo različne metode in tehnike zdravljenja. Med metode TKM poleg iglovbadanja spadajo še moksa ali ogrevanje s pomočjo žareče zeliščne palčke, kozarčenje (uporaba ventuz), elektrostimulacija, magnetoterapija, aurikuloterapija, različne vrste masažnih tehnik, zeliščna terapija, rekreacija in predpisovanje zdrave in zdravilne hrane.

To je odvisno od trajanja, stopnje resnosti in narave posameznega obolenja ali težave. V glavnem zadostuje 10 do največ 15 obiskov v enem ciklusu zdravljenja za večino kroničnih bolezni. Za veliko akutnih stanj je dovolj en sam obisk, nekatera degenerativna obolenja pa več ciklusov obiskov. Večino tretmajev traja 10 obiskov. Včasih je treba iglovbadanje po določenem času ponoviti.

Isti dan po terapiji lahko pride do popolnega ali delnega popuščanja bolečine ali drugih simptomov. Ta občutek lahko ostane, lahko pa se bolečina in drugi simptomi povrnejo. V redkih primerih so simptomi lahko kratkotrajno, a začasno, celo še slabši. To je t.i. odzivni učinek. Do naslednjega dne se pričakuje, da se simptomi postopoma izboljšujejo. Pogosto se občutijo najbolj dramatične pozitivne spremembe pri prvem obisku. Toda pričakovati je še nadaljnje postopno izboljševanje po vsakem tretmaju. Pri zdravljenju bolečin v redkih primerih ni takojšnjega odziva, postopoma pa se izboljša v naslednjih obiskih.

1. Nobene potrebe ni, da bi se iglovbadanja bali. Sprostite se. Sprostitev je zelo priporočljiva. 2. Če občutite vrtoglavico, omotico, slabost, mrzel pot, zadihanost ali občutek izgubljanja zavesti med vbadanjem igel, je to znano kot šok zaradi igle. O tem takoj obvestite svojega zdravnika, da izvleče igle. Igelni šok je predvsem posledica strahu pred iglo pri bolnikih ob prvem vbadanju. Zgodi se zelo redko, še posebno v ležečem položaju. 3. Če med iglovbadanjem občutite bolečino ali pekočino med mokso, to povejte. Če kadarkoli med iglovbadanjem ali elektroiglovbadanjem težko prenašate igle, povejte, da se primerno uravnajo igle v točkah. 4. Nikar se nenadno ne premikajte ali menjajte položaja. 5. Vsako terapijo je priporočljivo začeti s praznim mehurjem.

Naslednja priporočila bodo pomagala, da bo iglovbadanje najbolj učinkovito: 1. Vzdržujte dobro osebno higieno, da se zmanjša možnost bakterijskih infekcij. 2. Ne nosite nakita, vsaj ne v bližini iglovbodnih točk. 3. Bodite oblečeni v ohlapna oblačila. Ženske naj ne nosijo enodelnih oblačil. 4. Biti ne smete preveč siti, a tudi ne lačni (prazen želodec), neprespani (vsaj 6 ur spanja), preutrujeni ali čustveno napeti. 5. Ne uživajte močnih stimulansov, kot so kava, čaj, alkohol in ne imejte iglovbadanja krajši čas po spolnem odnosu.